Izginjanje

Drama.

Igra Izginjanje prikazuje življenje dveh družin, ki na prvi pogled nimata nič skupnega. Prva je navzven ugledna meščanska družina spoštovanega znanstvenika in profesorja Karla. Njegova žena je umetnica, njuna odrasla hči pa si ambiciozno prizadeva postati političarka. Kljub navidezni harmoniji pa ni vse tako bleščeče, kot se zdi. Ali jim bo uspelo potlačiti vse podlosti in umazanijo, ki nezadržno prihaja na plan? Druga družina je še zelo mlada, Marko in Ana imata malega sina, v zakonu pa jima ne gre najbolje. Marko sicer pripravlja doktorat, vendar se spopada s hudo travmo iz otroštva, ki mu preprečuje, da bi svobodno zadihal. Bojuje se z nenehnim občutkom, da bi najraje izginil. Ko se postopoma razkrivajo dogodki iz preteklosti, se prepleteta tudi Markova in Karlova zgodba. Bo Marko spoznal, da mora sam izbojevati svoj boj? Bo zbral dovolj moči in premagal svoje strahove? Izginjanje je v prvi vrsti drama o soočanju s samim sabo in šele nato o soočanju s tistimi, ki so nam poskušali odvzeti pravico do obstoja.

Drama Izginjanje govori o zlorabi – tako o napadalcih kot o njihovih žrtvah. Povsem jasno je, da za spolne predatorje ni mogoče najti nobenega opravičila, še manj, če so žrtve otroci. Kako pa je s tistimi, ki so za zlorabe vedeli, a so ves čas molčali? In ali je mogoče tudi zlorabljenim očitati, da nosijo del odgovornosti, ker ostajajo tiho? Igra opozarja na težko popravljive posledice zlorabe, na trajno poškodovanost duše in izgubo identitete. Drama se dotika tudi nekaterih vidikov trenutnega političnega stanja in je klic družbi, naj spregovori, naj pokaže na krivce in jih kaznuje.

Zgodba drame Izginjanje ne poteka kronološko, posamični prizori nenehno preskakujejo v času in prostoru, dogajanje sestavljamo po koščkih, ki se šele na koncu zlijejo v celoto. Vendar to ni ovira, da ne bi v polnosti podoživljali stisk in bolečine protagonistov. Liki so natančno izdelani, živi in psihološko prepričljivi. Profesor in znanstvenik v igri se strokovno posveča problemom erozije in ukoreninjenja, česar avtor ni izbral naključno, v tem je veliko simbolike.

Hrvaški dramatik Tomislav Zajec (1972) je napisal že petnajst dramskih del, ki so bila uprizorjena po vsem svetu. Piše tudi romane, scenarije in poezijo ter je avtor številnih priredb in dramatizacij. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med njimi je šestkratni dobitnik nagrade Marin Držić, hrvaške državne nagrade za najboljše dramsko besedilo – leta 2022 jo je prejel tudi za igro Izginjanje. Za igro Treba bi bilo peljati psa na sprehod je leta 2018 v Franciji prejel veliko nagrado na 29. Lyonskih dnevih gledaliških piscev.

Mladi režiser, dramaturg in dramatik Jernej Potočan (1996) z MGL tokrat prvič sodeluje kot režiser. Kot dramatika pa ga je občinstvo MGL spoznalo že leta 2020, ko je bila na Mali sceni uprizorjena njegova igra Žalostinke. Za svoja dramska dela je prejel več nagrad: za Živalski vrt Grossmanovo nagrado, za besedilo Ostali smo brez prijateljev, zbirali smo znamke drugo nagrado na mednarodnem natečaju One-minute play contest in za besedilo Žalostinke nagrado rdeča nit.

Prevajalka: Alenka Klabus Vesel
Dramaturginji: Alenka Klabus Vesel in Brina Jenček
Scenograf: Dan Pikalo
Kostumografka: Nika Dolgan
Avtorica glasbe: Manca Trampuš
Lektorica: Klasja Kovačič
Oblikovalec svetlobe: Domen Lušin
Oblikovalec zvoka: Tomaž Božič

Nastopajo:

Karlo, profesor – Lotos Vincenc Šparovec
Vera, njegova žena – Mirjam Korbar
Tea, njuna hči – Lara Wolf k. g.
Marko – Matic Lukšič
Ana, njegova žena – Lena Hribar Škrlec
Alisa – Karin Komljanec
Babica, Lastnica hiše in Katica – Nataša Tič Ralijan
Policist, Fant na ekranu in Šofer – Gregor Gruden
Deček (glas na posnetku) – Neo Dovgan Majica