Neulovljivo telo

Plesna predstava deloma črpa navdih iz maturitetnega besedila Na klancu Ivana Cankarja v kontekstu individualnega in kolektivnega telesa, kar nadgrajuje z delom Nemogoče telo plesne teoretičarke dr. Bojane Kunst. Gre predvsem za raziskavo različnih oblik telesnosti in telesnih govoric ob spoznanju dejstva, kako zelo neulovljivo je lahko naše, človeško telo, če ga hočemo opredeljevati in predalčkati po njegovih številnih identitetah; rasni, razredni, nacionalni, spolni itd. Kakor pravi Paul Valery, ima telo najmanj štiri dimenzije: Prvo telo, ki pomeni doživljanje lastnega telesa, Drugo telo, ki je telo, kot ga vidijo drugi, Tretje telo, ki ga spoznamo tako, da ga razstavimo na dele, ki postanejo predmet znanstvenega opazovanja, ter tudi Četrto telo, ki nam pomaga vpogledati tudi v vprašanja življenja in svobode. Dijakinje so neulovljivost telesa med individualnim in skupnim, ter njegove različne razsežnosti, raziskovale v različnih dimenzijah in perspektivah – in prišle do neulovljivosti kot tiste kategorije, ki nas najbolj bogati.